Avtor: Aleksander Koroša, dr. med., spec. otr. in mlad. psih.
Zdravstveni dom Murska Sobota, NIJZ
15. in 16. maja letos je potekal strokovni seminar v organizaciji Združenja psihoterapevtov Slovenije s približno 280 udeleženci. Ena od predavateljic je bila psihologinja in psihoterapevtka dr. Nancy McWilliams, ki je v našem prostoru najbolj znana po svoji knjigi Psihoanalitična diagnostika. Napisala je oziroma sodelovala tudi pri drugih pomembnih delih s področja psihoanalitske diagnostike in psihoterapije. Drugi predavatelj je bil psihiater in psihoterapevt dr. Michael Garrett, ki se ukvarja predvsem s psihoterapevtsko obravnavo oseb s psihotičnimi motnjami.
Dr. McWilliams je na začetku prvega predavanja izpostavila, da so za izid psihoterapije najpomembnejši osebnostni dejavniki terapevta in klienta ter odnosni dejavniki (koliko sta terapevt in klient skladna), kar je zapisano tudi v smernicah Ameriškega psihološkega združenja. Predstavila je deset načinov opazovanja individualnosti klienta oziroma pacienta (temperament, stil navezanosti, organiziranost obramb, čustveni vzorci, motivacijski sistemi, ravni organizacije itd.). Izpostavila je tudi pomen procesa žalovanja v različnih (netipičnih) situacijah izgub – da sprejmemo tisto, česar ni mogoče spremeniti (npr. svojega ali tujega temperamenta ali neprijetnih dogodkov, ki so se zgodili), da se odrečemo nekaterim talentom, ker izberemo druge, in podobno. Poudarila je tudi, da mora terapevt razumeti pacientovo subjektivno doživljanje, česar pa ni mogoče doseči z nekaj kratkimi srečanji. Klienti nas med terapevtsko obravnavo pogosto tudi preizkušajo. Dobro je, da te situacije prepoznamo in premislimo, kako se nanje odzvati. Opozorila je tudi, da je dolgotrajna psihoterapevtska obravnava stroškovno učinkovita, saj ljudje zaradi nje dosežejo višjo stopnjo izobrazbe, so manj časa v bolniškem staležu, so zanesljivejši pri delu in redkeje zlorabljajo psihoaktivne snovi. Politika pa pogosto gleda predvsem na kratkoročne prihranke in skuša omejevati število obravnav.
V drugem sklopu predavanj je dr. Garrett predstavil povezanost travme in psihoz. Zaradi metodologije raziskav (pri preučevanju psihoze pacient med drugim ne sme imeti resne psihološke travme) je ta povezava zelo slabo raziskana. Pojasnil je, da pogosto napačno sklepamo, da ima pacient več različnih težav, v resnici pa sta travma in psihoza tesno povezani (podobno kot calor, rubor, dolor, tumor in functio laesa niso pet različnih bolezni, temveč različni znaki iste bolezni).
Travmatske dogodke lahko »predelamo« na tri različne načine – s kompenzacijo, žalovanjem ali ponovitvijo. Če dogodka ne predelamo, pomembno vpliva na naše funkcioniranje. Opisal je tudi, kako lahko travmatski dogodek preko horizontalnih in vertikalnih disociativnih prelomov pripelje do psihotičnih simptomov. Tako imajo blodnje in drugi psihotični fenomeni pogosto izvor v času okoli travmatičnega dogodka, zgodba travme pa je tesno povezana s psihotičnimi fenomeni. Razložil je tudi, da sta pri psihozi aktivirajoči dogodek in prepričanje o njegovem pomenu spojena, zato oseba s psihozo sama ne zmore razmišljati o drugih možnih interpretacijah. Osebe s psihozo praviloma predvidevajo namen (npr. če jih nekdo razjezi, temu pripišejo, da je to storil namerno in da jih ne mara). Obravnavo oseb s psihozo je zasnoval tako, da na začetku dela po načelih kognitivno-vedenjske terapije (predvsem ločevanje aktivirajočega dogodka od prepričanja o njegovem pomenu po modelu ABC), kasneje pa uporablja psihodinamski pristop za raziskovanje metaforičnega pomena psihotičnih fenomenov.
Drugi dan seminarja smo začeli s po mojem mnenju najbolj uporabnim predavanjem, v katerem je dr. McWilliams predstavila deset »vitalnih znakov« duševnega zdravja: varnost in povečano navezovalno gotovost, konstantnost selfa in objekta, občutek odločenosti, zanesljivo in realistično samopodobo, psihološko odpornost, reflektivne funkcije in mentalizacijo, udobje ob individualnem in skupnostnem delovanju, vitalnost, sprejemanje, odpuščanje in zadovoljstvo ter ljubezen, delo in igro. Predstavila je, kako posamezne koncepte razlagajo različne teorije in zakaj so pomembni.
Opisala je tudi dva tipa subjektivnega doživljanja depresije. Pri prvem osebe občutijo predvsem sram ter občutek praznine in lakote. Pri njih je smiselno normalizirati sram, povezan z navezovalnimi potrebami. Pri drugi obliki pa so v ospredju občutki krivde in prepričanje, da je posameznik slab ali celo zloben. Osebam s to obliko depresije je v pomoč, če preverjamo, kaj jih naredi tako slabe. Če ravnamo nasprotno, lahko pride do poslabšanja simptomatike.
Proti koncu sta oba predavatelja govorila o različnih vidikih supervizije in o predpogojih za kakovostno supervizijo. Predstavila sta tudi nekaj etičnih dilem, na katere naletimo pri supervizijskem ali terapevtskem delu.
Oba predavatelja sta svojo teorijo podprla z velikim številom praktičnih primerov in nekaj kratkimi predstavitvami kliničnih primerov. Predvsem dr. McWilliams je med predavanji predstavila številne odlične knjige in članke, ki jih priporoča v branje: svoji knjigi Psychoanalytic Supervision in Dimensional Diagnosis (izide kmalu), Handbook of Attachment (Cassidy & Shaver), Minding Emotion (Jurist) ter A Grammar of Power in Psychotherapy (Fors) so le nekateri izmed njih.
Ta dva dneva seminarja sta bila med najboljšimi izobraževanji, ki sem se jih udeležil. Predavatelja sta izzvala moja prepričanja, pomagala, da se je teorija v moji glavi povezala v smiselnejšo celoto, in mi predstavila številne nove informacije. Vse to bo zelo uporabno tudi pri mojem vsakodnevnem delu v otroški in mladostniški psihiatrični ambulanti. Pohvalil bi tudi Združenje psihoterapevtov Slovenije za odlično organizacijo dogodka.
Copyright © 2025 ZPS | All Rights Reserved | Splošni pogoji | Pravilnik zasebnosti