KOTIZACIJA vključuje udeležbo na seminarju, gradiva predavateljev, pogostitev med odmori in kosilo.
Programski odbor
Aleksandra Jeličić, Katja Belšak, Breda Jelen Sobočan
Organizacijski odbor
Kaja Pavlin, Sinja Babič Miloševič, Tisa Frelih, Zala Brečko, Branko Brinšek
Seminar je namenjen
članom Združenja psihoterapevtov Slovenije, zdravstvenim delavcem in sodelavcem ter psihoterapevtom in edukantom iz s strani ZPS priznanih psihoterapevtskih šol v okviru naslednjih društev in inštitutov: Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije, Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo, Slovensko društvo za skupinsko analizo in Inštitut za družinsko in sistemsko psihoterapijo Ljubljana. Vsi ostali zainteresirani za udeležbo na seminarju se lahko uvrstite na čakalni seznam in se boste seminarja lahko udeležili, v kolikor bodo v zadnjem mesecu pred seminarjem prosta mesta še na voljo.
Število udeležencev je omejeno.
Seminar je v presoji pri Zdravniški zbornici Slovenije za dodelitev kreditnih točk.
člani ZPS
nečlani ZPS
študenti, specializanti in upokojenci (člani ZPS)
študenti, specializanti in upokojenci (nečlani ZPS)
Prijava do 31. 1. 2026
400 €
500 €
250 €
350 €
Prijava od 1. 2. 2026
500 €
600 €
350 €
450 €
PRIJAVA
Izpolnjeno prijavnico posredujte na: seminarji@posta.zpsi.si.
Jeanne Magagna pri svojem delu poudarja transformativno moč procesa spremljanja razvoja dojenčkov (Mother Infant Observations), veščine, ki se je razvila na podlagi pristopa, ki izhaja iz Tavistock Klinike v Londonu in ki jo je poučevala po vsem svetu. Ta pristop ima daljnosežne posledice za izboljšanje razumevanja otrok in njihovih družin, ob tem pa tudi poglobi starševo razumevanje otrok. Obenem je to proces, skozi katerega se preoblikuje tudi strokovnjak sam in njegovo razumevanje pomena in vpliva razvoja in zgodnjih procesov na naše celotno življenje. Vse od leta 1986 poučuje spremljanje razvoja dojenčkov v številnih mednarodnih psihoanalitičnih organizacijah. Poučuje in objavlja v mednarodnem prostoru. Njena pot od učenja veščine spremljanja zgodnjega razvoja pod mentorstvom E. Bick, vse do priznane učiteljice in psihoterapevtke, poudarja njeno strast in predanost duševnemu zdravju otrok.
Ta predstavitev bo opisala vidike razvoja dojenčka v družini, ki vplivajo na ali pomagajo razvoju pri prehodu iz otroškega obdobja v adolescenco. Razumevanje psihoterapevtskih načinov sočutnega dela z ljudmi, ki trpijo zaradi zgodnjega otroškega travmatskega doživetja, bo ponazorjeno s kliničnimi primeri.
Medicino je študiral v Padovi. Kasneje je v Milanu opravil specializacijo iz psihiatrije ter zaključil psihoanalitično edukacijo. Delal je kot psihiater v Milanu, kasneje pa v različnih psihiatričnih ustanovah v Trstu. V kasnejših letih se je v privatni praksi posvetil pretežno psihoanalizi in psihoanalitični psihoterapiji. V sklopu psihoanalitičnega raziskovanja in prakse so ga zanimale predvsem težke patologije, povezava z nevroznanostjo in pa travmatične izkušnje.
V predavanju bo na kratko osvetljen pristop terapevta v klasičnem analitičnem setingu, kjer je njegova vloga precej točno določena. Nadalje bodo predstavljene spremembe teoretične paradigme v analizi in sicer skozi paradigmo objektnih odnosov, ki je spremenila tudi terapevtski odnos in tehnični pristop pri kliničnem delu. To se je zgodilo predvsem po zaslugi Winnicotta, Biona, M. Mahler in Kohuta. Odnos terapevt – pacient je postal bolj interaktiven, kjer bi moral imeti terapevt še dodatne funkcije in kompetence. Na koncu bo predstavljen še doprinos ameriških intersubjektivistov, ki so še nekoliko bolj odkrito poudarili v terapiji odnos med terapevtom in pacientom in ga pojmujejo kot srečanje dveh subjektov, kjer ima vsak neko specifično vlogo.
Dr. Karl Erik Sandsten, dr. med., je psihiater in raziskovalec na področju psihopatologije in nevroznanosti. Njegovo glavno raziskovalno področje je fenomenološko razumevanje in nevroznanstveno razumevanje psihopatologije shizofrenije. Trenutno je zaposlen kot raziskovalec na Oddelku za nevroznanost na Univerzi v Copenhagnu in kot psihiater v danskem strogo varovanem zaporu.
Izsledki znanstvenih raziskav psihopatologije pri shizofreniji in psihopatiji poudarjajo izrazite motnje intersubjektivnosti. Predavanje ima namen izpostaviti dejstvo, da imamo pri shizofreniji in psihopatiji opraviti z dvema vrstama intersubjektivnih motenj. S fenomenološkega gledišča je mogoče trditi, da intersubjektivne motnje pri shizofreniji razkrivajo nestabilno občutenje subjekta v njegovi povezanosti z drugimi v svetu, se pravi na motnjo sebstva. Drugače povedano, shizofrenija je motnja na predreflektivni in predverbalni ravni čustvene navezanosti na druge in svet na ontološki ravni (glede na eksistenco oziroma bit).
Intersubjektivne motnje v psihopatiji pa na drugi strani odražajo pomanjkljivo čustveno navezanost na druge na ontični ravni, se pravi glede na (objektivna) dejstva, cilje in situacije našega vsakdana. Osnovna teza predavanja je, da intersubjektivne motnje izhajajo primarno iz pomanjkanja čustvene povezanosti in odzivnosti, ki jih prepoznavamo kot brezčutnost, samoosredotočenost in izkoriščevalski življenjski slog.
V zaključku predavanja bodo osvetljene nekatere nevroznanstvene ugotovitve, ki bi lahko podprle predstavljeno razlikovanje med shizofrenijo in psihopatijo.
Prof. dr. Thomas Fuchs je profesor psihiatrije in filozofije na Katedri Karla Jaspersa na Univerzi v Heidelbergu v Nemčiji. Glavna področja njegovega raziskovanja so fenomenološka filozofija in psihopatologija, kognitivna znanost utelešenosti in enaktivizma ter interaktivna konceptualnost socialne kognicije. Klinično dela z ljudmi s čustvenimi motnjami in motnjami shizofrenskega kroga. Profesor Fuchs je avtor številnih knjig in več kot 400 člankov in monografskih poglavij. Je glavni urednik strokovne revije Psychopathology in predsednik Društva za fenomenološko antropologijo in psihopatologijo. Leta 2003 je prejel nagrado Erich-Fromm Prize za humanistično psihologijo.
Večina duševnih motenj vključuje bolj ali manj izražene motnje intersubjektivnosti, se pravi izgubo socialne odzivnosti ali okrnjene sposobnosti odzivanja na spremembe v socialnem okolju. Trenutno uveljavljeni koncepti intersubjektivnosti se v glavnem osredotočajo na pristop, ki temelji na mentalizaciji, po katerem lahko na skrita mentalna stanja drugih sklepamo zgolj na osnovi njihovega telesnega obnašanja skozi proces »mentalizacije« ali »branja misli«.
S fenomenološkega gledišča pa intersubjektivnost temelji na predreflektivnem utelešenem primarnem odnosu z drugim. Šele na višji ravni se skozi odnos razvijajo zmožnosti zavzemanja perspektive drugega in kognitivne empatije. Prispevek izpostavi tri ravni intersubjektivnosti: (a) primarna intersubjektivnost ali medtelesnost, (b) sekundarna intersubjektivnost ali zavzemanje perspektive drugega in (c) terciarna intersubjektivnost kot zavzemanje metaperspektive na odnos jaz–drugi. Skozi to osnovno razlikovanje se bomo ozrli tudi na različne ravni psihopatoloških motenj pri avtizmu, depresiji in shizofreniji.
Dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije od leta 1985, je v Združenju psihoterapevtov Slovenije pridobila naziv psihoterapevtka, supervizorka in učna terapevtka, v EFPA pa evropski certifikat iz psihoterapije. Je tudi skupinska analitičarka in bila je sodna izvedenka iz klinične psihologije. Leta 2002 je doktorirala iz terapevtskih dejavnikov v skupinski analizi. Delala je v pravosodju in na Katedri za klinično psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Največ časa dela v zdravstvu kot klinična psihologinja, psihoterapevtka in skupinska analitičarka.
Od leta 1993 do 2010 je bila članica Standing Committee of Ethics pri EFPA, bila je predsednica Društva psihologov Slovenije, kasneje predsednica Komisije za etiko pri Društvu psihologov Slovenije in na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete ter članica Častnega razsodišča Zbornice kliničnih psihologov. Trenutno je članica Komisije za etiko pri ZPS in predsednica Komisije za etiko Zbornice kliničnih psihologov Slovenije ter članica Slovenskega društva za razvojno analitično psihoterapijo in Društva za skupinsko analizo Slovenije.
Je soustanoviteljica IKPP – Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo, kjer pa s pacienti dela bistveno manj; pretežni del časa poučuje in supervizira bodoče psihoterapevte ter sodeluje kot predavateljica v študiju iz razvojne analitične psihoterapije. Ves čas objavlja članke in poglavja v strokovnih publikacijah s področja klinične psihologije in psihoterapije in ima 77 bibliografskih enot.
Mentalizacija je sposobnost razumevanja sebe in drugih, prepoznavanja namenov, občutkov, želja, hotenj in ciljev drugih. To je temeljna sposobnost socialnih bitij. Trevarthen predpostavlja, da so otroci že od rojstva dalje opremljeni z zmožnostjo za intersubjektivne interakcije. Te so osnovane na medsebojnem zaznavanju in odzivanju na telesne znake in gibe.
Mentalizacija se najverjetneje razvije v kontekstu primarne intersubjektivnosti, ki predstavlja temelj za njeno kasnejšo diferenciacijo. Povezava med navezanostjo in mentalizacijo je zapletena. Navezanost je usmerjena predvsem v varnost in zaščito, intersubjektivnost pa v komunikacijo in deljenje izkušenj. Omogoča sodelovanje in socialno razumevanje. Zmožnost za sodelovanje in razumevanje namenov drugih imajo tudi drugi sesalci, ki živijo v skupinah, vendar pa – razen nekaterih višje razvitih (primatov, slonov, delfinov) – ne reflektirajo doživljanja sebe in drugega. Ta reflektivna intersubjektivna zavest je specifično človeška.
Nevroznanost se intenzivno ukvarja z možganskimi procesi, ki omogočajo mentalizacijo in intersubjektivnost, vendar je tukaj še marsikaj neznanega. Obstajajo predeli v možganih, ki jim rečemo socialni možgani. Tam tečejo temeljni procesi, kot so: vzajemna regulacija, kontingenčnost in predvsem sinhronizacija.
Copyright © 2025 ZPS | All Rights Reserved | Splošni pogoji | Pravilnik zasebnosti